Čustveno inteligentni vodja je prilagodljiv

Izraz čustvena inteligenca sta prvič uporabila dr. Peter Salovey in dr. John Mayer. S tem pojmom sta želela zaobjeti človekove lastnosti, kot so: zmožnost za vživljanje, samozavest in obvladovanje čustev. Čustvena oziroma emocionalna inteligenca pa je postala popularna šele z izdajo knjige, ki jo je leta 1995 napisal avtor in znanstveni novinar Dan Goleman.

Vodja nujno potrebuje spretnosti, kot so: samozavedanje, oblikovanje lastnega mnenja in konstantno spremljanje dogajanja v podjetju.

Bolj ko je delo zahtevno in odgovorno, bolj odločilna je ob tem čustvena inteligenca. Njeno pomanjkanje postane močna ovira pri uporabi katerekoli tehnike ali razuma vodje. Čustvene spretnosti so še zlasti pomembne, ko se od vodje zahteva, da pri zaposlenih doseže boljšo delovno uspešnost. Če je vodja neuspešen pri medosebnih odnosih, zmanjšuje uspešnost in storilnost v večji skupini. Takšne nespretnosti na nivoju podjetja pomenijo izgubo časa, izgubo motivacije za delo, porajajo občutke nepripadnosti, celo sovraštva in brezbrižnosti. Od čustvene inteligence uspešnega vodje je odvisno tudi to, ali nadpovprečni delavci ostajajo v podjetju ali ga zapuščajo.

Vodja mora znati upravljati nasprotujoča si mnenja, kritike, odlično poslušati, vključevati in motivirati zaposlene v podjetju. Če se v podjetju pojavi konflikt, običajno ni zgolj eden, ampak jih je več in se med seboj pogostokrat prepletajo. Vodje se morajo zavedati prav pozitivnih posledic, ki jih prinaša konflikt med zaposlenimi v podjetju.