Glorjana Veber: ‟Nova normalnost izziva k premiku iz cone udobja.”

Dr. Glorjana Veber: pesnica, politologinja, sociologinja in doktorica družboslovnih znanosti smeri literarnih ved, ki raziskuje poezijo v povezavi s kvantno fiziko. Predava o moči frekvenc v besedah. Z njo smo se pogovarjali o pomenu javnega diskurza in dialoga.

Nismo se še dobro izvili iz primeža epidemije, že nas je zajela vojna v Ukrajini, nato pa še naravne katastrofe. Kako bi po vašem mnenju opredelili javni diskurz tega obdobja v Sloveniji?

Javni diskurz odseva način, kako sobivamo in delujemo drug z drugim. Ker je z njim definirano polje javnega, določa temeljno družbeno tkivo. Ne glede na našo voljo smo z njim povezani, saj usmerja naš napredek, določa, kaj je sprejemljivo in pomembno ter tako oblikuje našo stvarnost in nas kot družbena bitja.

Ko je javni diskurz kakovosten, različna mnenja vodijo k konstruktivnim in inovativnim rešitvam. Ko pa se začne podrejati ozkim interesom, izpodrine iskrenost, moralni in vrednostni sistem – družbeno tkivo zboli.

Iz takšnega družbenega stanja je težko najti izhod, otežuje ga tudi krepitev apatije in posledično se ustvarja skupnost z novo normalnostjo. Hkrati se pojavlja vedno več personaliziranih, brezvsebinskih, skrajnih in enodnevniških strank. Krepi se polarizacija mnenj, širijo se dezinformacije in spodbuja se iracionalnost. Dialog kot temelj demokracije postane le še kulisa, njegovo mesto prevzame pridiga. Vse to smo opazili v zadnjih letih. Kljub temu novo normalnost dojemam zgolj kot statistično povprečje, medtem ko je družbeni spekter izjemno raznolik in edinstven, kar so pokazale tudi poplave.

Vas nova normalnost kdaj jezi? Kako jo doživljate?

Občutim določeno nelagodje, povezano z zavedanjem, da imam možnost slediti drugačni poti in duhovno rasti. Pravijo, da je izstopajočo glavo iz povprečja najlažje odsekati – zagotovo, če se jo razkazuje, namesto da bi se umaknila. Včasih razmišljam o smislu takšnega nelagodja, ko je udobno živeti v okviru statusa quo in slediti množici. To mi prikliče dve razmišljanji. Prvo je navdihnjeno s pesniškimi besedami Edgara Allana Poeja, ki opozarja na masovno neumnost in nekritično zaupanje. Drugo pa so besede Krishnamurtija, ki poudarja, da je raziskovanje pot razkrivanja sveta in samega sebe, kar pa od nas zahteva premik iz cone udobja.

Omenili ste pomen dialoga v javnem diskurzu. Kateri bi lahko bil glavni razlog za njegov manko?

V dialogu si ljudje ‟delimo” drug drugega, srečamo se v doživljanju, občutenju, mislih. V starogrški filozofiji namreč ‟dia” in ‟logos” pomenita tudi ‟biti med besedami”. Dialog je torej priložnost za ustvarjanje prostora za medsebojnost – za izmenjavo pogledov in izkušenj. Brez pristnosti in iskrenosti dialog ne more biti vzpostavljen, saj ga izpodrivajo ultimativni poskusi dokazovanja osebne resnice, manipulacija in težnja po zmagi argumenta. Narava dialoga pa je drugačna, saj se rodi iz zanimanja za sočloveka.

Menim, da za plodno komunikacijo ni dovolj ustrezno čustvo, ampak sta potrebna tudi razum in zavedanje. Z eno besedo bi to opredelila kot prisotnost v pogovoru, da sem v njem z vsem svojim bitjem, da se zavedam svoje energije in pomena besed ter tako ravnam ne glede na dejanja mojega sogovornika. Hkrati pa tudi to, da se iz toksičnih pogovorov in odnosov, ki me ne spodbujajo k dobremu in plemenitemu, umaknem ter tako poskrbim za svoje zdravje. Dokler kot družba in posamezniki dihamo s hlapčevskimi pljuči, ne moremo poskrbeti niti zase niti za svoje bližnje. Hlapčev pogled na življenje izhaja iz predpostavke lastninjenja, zato ima težave z vzpostavljanjem dialoga s sabo in s prevzemanjem odgovornosti za svoje jalovo življenje. Krivdo zanj in za svoje slabo počutje vidi v drugem.

V eni izmed recenzij vaše poezije sem prebrala, da je navdahnjena z občutkom človeštva, razmišljanjem o človeškem obstoju, zavesti in niču, kjer ne dajete odgovorov. Je to nit k eksistencialni miselnosti filozofa in pisatelja Alberta Camusa, na katerega se v svojih zapisih večkrat sklicujete, ter drugih eksistencialistov, na primer Jean-Paula Sartreja?

Do neke točke mi je bila blizu Sartrejeva miselnost, ki poudarja, da je potrebno izkusiti zavedanje smrti, strahu in brezupa, da se skozi to izkušnjo prebudimo k zavedanju svoje odgovornosti in verodostojnosti. Na tak način se ‟Sartrejev človek” realizira – vzpostavi svoje pristno bitje. Sartre meni, da to pristno bitje ne more biti Bog, saj bi bil v tem primeru Bog miselno bitje, kar pa bi bilo v nasprotju z naravo, ki ni miselna. Camus recimo zavrne težnjo po premagovanju vsega absurdnega, kar ponazori z mitom o Sizifovem brezupnem boju: vsakič, ko privali skalo na hrib, se ta zvali nazaj v dolino. Kljub temu me ta filozofija preveč usmerja k pojmu kazni.

Po mojem mnenju Sizif ne vidi lepote v skali, ki jo vali, ne opazi živali na svoji poti ali narave okoli sebe. Bolj kot išče smisel, korist in pomen, večji postane občutek nesmiselnosti in obupa. To me spodbuja k razmišljanju, da sta oba ostala pred vrati življenja. Težko bi trdila, da je razlog za to njuna ateistična usmerjenost. Tudi Buda ni verjel v Boga, a se je, za razliko od Sartreja in Camusa, zavedal nesmiselnosti vprašanja o smislu. Ko je to vprašanje opustil, so izginile tudi vse nesmiselnosti, in hoja je postala milost sama po sebi. Zdi se mi, da se danes pogosto zapletamo v nepotrebna vprašanja, namesto da bi krepili stik s seboj.

Bi lahko trdili, da izgubljamo stik s seboj, ker se preveč osredotočamo na druge?

Pojem drugega razumem zelo široko. Najprej je povezan z mojim dojemanjem sebe kot duhovnega bitja, ki reflektira svoje motive in avtentičnost. Šele ko vzpostavim etičen odnos do sebe, se lahko spoznavam ter zavedam svojih odločitev in dejanj ter vzpostavim povezavo s svojim notranjim virom energije. S takšno čuječnostjo uresničujem svojo duhovnost, kar se odraža v mojem pristnem odnosu do drugega. Zato mi je namesto izraza ‟ozirati se nase” bolj všeč izraz ‟ozreti oz. poglobiti se vase” in posledično ‟ozreti drugega”.

Ker smo ljudje družbena bitja, se naravno nagibamo k deljenju najboljšega dela sebe z drugimi. Ker pa vstopamo v odnose kot celovita energetska bitja, vanje prinašamo vse, tudi tiste manj boljše dele, ne glede na to, kako globoko jih skušamo skriti. Ko torej osebno rastem, ne gradim zgolj na lastnem razvoju, temveč tudi izboljšujem kakovosten odnos do drugih.

Omenili ste, da smo energetska bitja, kar kaže na pomembnost usklajenosti z zdravilnimi energijami. V tem kontekstu me zanima, kako besede vplivajo na dogajanje okoli nas in v nas samih?

Obstoj frekvenc je odvisen od gibanja, ki ustvarja valovanje. Kljub temu, da misli in ideje nimajo fizične oblike, ustvarjajo gibanje, ko pošiljajo signale v naše možgane. To krepi določene povezave in vpliva na delovanje našega živčnega sistema ter telesa. Misli in besede z nizkimi frekvencami imajo negativen vpliv na naše zdravje, saj spodbujajo sproščanje škodljivih nevrokemičnih snovi, ki povzročajo tesnobo, razdraženost, anksioznost in podobna stanja.

Naši možgani v trenutku zaznajo stresno frekvenco, kar vpliva tako na tistega, ki jih izgovarja ali razmišlja o njih, kot tudi na tistega, ki jih posluša, bere ali je v bližini. Gre za besede, ki izražajo zavist, ogovarjanje, sojenje, laganje, jezo, strah, žalost, izražanje mentalitete žrtve in podobno. Takšne besede lahko dolgoročno vodijo do nastanka bolezni. Različni znanstveni poskusi so pokazali zdravilni učinek visokofrekvenčnih komponent glasbe in jezika.

Spraševala: S. M.