Namakalni sistem pomaga tudi pri varčevanju z vodo

Obdobje, ko je za vzdrževanje rastlinja na vrtovih nujno namakanje, pri nas traja največ tri mesece. Zaradi slabe predstave o potrebah rastlin in neustreznega načina namakanja pa ljudje pogosto zalivajo preveč, ob nepravem času, porabijo preveč vode ter celo škodijo rastlinam.

Da bi rastline lahko vodo čim bolje izkoristile, moramo poznati njihovo vodno bilanco in podatke o tem koliko vode na dan potrebuje določena vrsta, v določenem razvojnem obdobju. Podatki o tem so dnevno dostopni na spletni strani ARSO . Strokovno rečeno so to podatki o evapotranspiraciji, seštevku količine vode, ki izhlapi s kvadratnega m površine tal in rastlin na njih. Če gre za namakanje zelenjadnic, je priporočljivo, da se poučimo o tem kolikšna je poraba vode v različnih razvojnih obdobjih določene kulture. Da bi izračunali, koliko vode potrebuje rastlina, moramo torej javno dostopnemu podatku o evapotranspiraciji dodati tudi njene potrebe glede na razvojno fazo in temu prilagoditi izbiro našega namakalnega sistema.

Kapljični namakalni sistem

Kot že jasno pove ime samo, kapljični sistemi dovajajo vodo do rastlin po perforirani cevi, tako da se kapljice vode skozi kapalke iztekajo neposredno ob rastlino. Ker pri tem skoraj ni izhlapevanja ali odtekanja, takšni namakalni sistemi veljajo za najbolj učinkovite, ob enem pa delujejo pod nizkim pritiskom in porabijo malo vode. Pri takšnem zalivanju zemlja ob rastlini ni razmočena ali zbita, zaradi počasnega sproščanja lahko vodo dovajamo v dolgih ali številnih krajših intervalih, kljub temu pa njeno porabo še vedno občutno zmanjšamo. Ker na tak način ne močimo zelenih delov rastline, lahko preprečimo tudi številne bolezni.

Kapljični sistemi se obnesejo v vseh podnebjih in pri vseh tipih tal, posebej pa so uporabni za dobro prepustne peščene prsti, ki absorbirajo malo vode. Smiselni so takrat, kadar imamo na razpolago urejene gredice, žive meje ali sadno drevje in je smotrno dovajanje vode do vsake posamezne rastline.

Sestavljajo jih 16 mm debele, gibljive cevi, v katerih so na enakih razdaljah kapalke, ki skozi luknjo v cevi dovajajo enakomerno količino vode. Najpriporočljivejša razdalja med kapalkami je 33 cm.

Klasični primer rastline, ki jo zalivamo s kapljalno cevjo, je na primer živa meja, pri kateri naj bo le-ta razpeljana z obeh strani, sicer rastline razvijejo korenine le v območju namočenosti. Pri živi meji, grmovnicah in trajnicah se gibljiva cev nahaja cca. 5 cm pod prstjo ali zastirko, saj tako ne kvari videza, poleg tega pa se tudi ne segreva.

Drugačna je denimo izvedba kapljičnega sistema za sadna drevesa na ljubiteljskih vrtovih. Zelo dobro se obnese, če ga namestimo v radiju 50 cm okrog debla drevesa, tako da na globini do 30 cm položimo porozno drenažno, vanjo pa napeljemo gibljivo kapljalno cev. S tem onemogočimo, da bi se kapljalna cev pod težo prsti stisnila. Tak način nas pri košnji ali mulčenju ne bo oviral.

Pri gredicah z vrtninami se večinoma uporabljajo površinsko položene, za prst debele kapljalne cevi, ki jih lahko med okopavanjem odmaknemo in po koncu sezone zvijemo na kolut.

Namakalni sistem za travo

Kot pravi pravilo palca, trava potrebuje cca. 1 cm vode na teden. Zaradi pogostega plitvega zalivanja razvije rahle korenine in je podvržena k sušenju ali drugim težavam. V kolikor naše trate ali travnika nimamo časa ali volje redno ročno zalivati, ali pa so zalivalne površine preprosto prevelike, si lahko s pomočjo namakalnih sistemov delo močno olajšamo. Namestimo jih namreč lahko tako, da dosežejo sleherni del trate, vendar pa moramo, preden izberemo ustreznega, ustrezno načrtovati in pripraviti teren. Razmisliti moramo o tem, kakšni razpršilniki bi nam prišli prav in biti pozorni tudi na to, da se bodo območja posameznih curkov prekrivala, vrt pa prejel enake količine vode.

Na travnatih površinah se pogosto uporabljajo pršilniki, za tovrstno namakanje pa sicer obstaja kar nekaj vrst vrtnih brizgalk in sistemov, ki so nameščeni na različni višini od tal, tako da se namakanje prilagodi reliefu terena in oblikam rastlin, pri programiranju intervalov in trajanja zalivanja pa je seveda treba upoštevati tudi sestavo prsti in njeno sposobnost za zadrževanje in prepuščanje vode. Zelo popularni so na primer oscilacijski brizgalni ventilatorji, ki v zrak streljajo tanke vodne tokove in pokrivajo velike pravokotne površine, udarni brizgalci, ki streljajo impulze vode kot vodna pištola v krožnem gibanju ali stacionarne brizgalke, ki neprekinjeno brizgajo v enem vzorcu.